corner top left
martin krpan logo

Projekt je razstavljen v okviru

smuggling anthologies

antologije TihotapljenJA

Mednarodni projekt

Mestni muzej Idrija, september 2014

Irena Gubanc je oblikovalka in ilustratorka. Njena dvojna poklicna usmeritev se ne kaže samo v raznolikosti projektov, s katerimi se ukvarja, ampak tudi tako, da se v njenem delu formalno, estetsko in filozofsko ti dve plati vizualne umetnosti povezujeta in dopolnjujeta. To dokazuje tudi projekt Martin Krpan in nekaj soli v glavi, ki ga predstavlja v sklopu mednarodne razstave (Pre)tihotapljene antologije v Mestnem muzeju Idrija. Razstava umetniških del ob dokumentarnem in historičnem gradivu nadvse ustreza multidisciplinarnemu načinu dela Irene Gubanc. Avtorica v sožitju s tematiko na razstavo »pretihotapi« številne oblikovne in vsebinske elemente: industrijsko in grafično oblikovanje, izvirno avtorsko ilustracijo, domišljeno idejno zasnovo ter sodobno tehnologijo. Tako interaktivno nagovarja gledalca. Za okvir svoje zgodbe Irena Gubanc vzame najbolj slavno slovensko pripoved o tihotapljenju, Levstikovo zgodbo o Martinu Krpanu. Izpostavi dva motiva, ki se med seboj neločljivo povezujeta tudi na simbolni ravni – Krpanovo posebno (fizično in značajsko) moč ter sol, tihotapljeno blago. Sol je v zgodovini, podobno kot druge začimbe, predstavljala predmet prestiža. In sol je glavna začimba, brez nje so jedi neslane, neokusne, celo neužitne, ter hitro pokvarljive. Zaradi nenadomestljive vloge, ki jo ima v kulinariki, je sol dobila posebno mesto tudi v govoru – morda zato, ker tako hrana kot besede polzijo čez jezik. Sol simbolizira modrost in znanje pa tudi iskrivost, bistroumnost, domiselnost in duhovitost. Bistroumen, čeprav po postavi in v besedah robat, je tudi Martin Krpan. Njegova moč zato ni samo fizična, temveč tudi umska in, čeprav se zdi paradoksalno, tudi moralna. Irena Gubanc Krpanovo moč in samozavest likovno ponazori s frontalno ilustracijo, ki kaže herojsko pojavo Martina Krpana v polnem pomenu besede. Preprosta, a odločna risba v ospredju riše (hudomušno) iskriv Krpanov obraz, medtem ko se v ozadju odvija prikaz njegove fizične moči. Na podoben način avtorica tudi druge vsebinske elemente zgodbe metaforično prevede v enakovredne likovne elemente; črno beli kontrast ustreza odnosom med dobrim in slabim (belina soli se dobro ujema tudi z belino snega), večplastna konstrukcija s prozornimi in obarvanimi ploščami namiguje na razkorak med zunanjim videzom in dejansko vsebino (posode z dvojnim dnom so tudi pogost pripomoček tihotapcev), akt obračanja pa simbolizira spreminjanje pomenov, ko zadevo pogledamo z druge plati. Krožna oblika je nestabilna, v nenehnem vrtenju, zato spominja na kolo časa, zgodovine, zgodbe … Nekakšna okrogla skrinjica z napisom, pritrjena na galerijsko steno, je nenavaden, celo skrivnosten predmet. Pod lipovo vejico (simbolom slovenstva) na spodnjem delu je navodilo »obrni«, ki pa je diskretno, zato nagovori le pozornega opazovalca. Ob zasuku se sol, podobno kot v peščeni uri, začne pretakati v spodnji prekat objekta, belina zapolni prostor za prozornimi ploskvami in prikaže se ilustracija. Vtihotapljena slika nam je torej na dosegu roke, vendar se je zanjo treba potruditi. Najprej potrebujemo radovednost, ki sproži akcijo. Nato potrebujemo razum, inteligenco, »sol v glavi«, s katero zmoremo interpretirati pomene razkrite podobe. Objekt, izdelan iz stekla, soli in kovine, je estetsko dovršen in obrtniško prefinjen. V materializirano zgodbo pa Irena Gubanc vtihotapi tudi duhovno, nematerialno plat. Ta se udejani v povezavi z virtualnim delom projekta. Pod pretvezo dekorativnega ornamenta je namreč med tipografske elemente skrita QR koda, ki radovednega (in s pametnim telefonom opremljenega) gledalca lahko nagradi s spletno izkušnjo in novimi informacijami. Tihotapci so namreč vedno ljudje, ki mislijo korak naprej, ki se znajdejo, ki imajo več informacij in jih znajo (ter si jih drznejo) tudi uporabiti.

Monika Ivančič Fajfar, likovna kritičarka

Kot pravo tihotapljeno blago, je tudi portret v instalaciji ves čas pred očmi.

V začetni poziciji portreta, ki je obrnjen na glavo, ne vidimo, ker je le ta izrisan s črno barvo na prosojnem steklu, za katerim je črno ozadje. Besedilo pa v začetni pozicijii vidimo, saj je bele barve na črnem ozadju. Z vrtenjem/obračanjem instalacije se začne sol, ki je skrita med prosojnim steklom in ozadjem sipati v drug del zabojnika – po principu peščene ure. Prosojne dele portreta sedaj vidimo, medtem ko belo besedilo na belem ozadju iz soli ni več vidno.

martin krpan plan instalacije

Nekoč ...

je živel Martin Krpan, močan in samosvoj človek. Ukvarjal se je s tihotapljenjem angleške soli, zaradi česar ga je oblast preganjala. Nekega zimskega dne, ko je Krpan tovoril sol na svoji kobilici, mu je prišel naproti voz, na katerem je bil sam cesar, ki pa ga Krpan ni prepoznal. Ker se je voz hitro bližal, je Krpan dvignil kobilico in jo brez težav prestavil, da je ne bi povozili. Cesarja je Krpanova moč presenetila, zato ga je ogovoril, nato pa se odpravil naprej. Leto dni po tem dogodku je po Dunaju začel razsajati strašen velikan Brdavs. Vabil je vse junake v boj, a ga nihče ni uspel premagati, ubil je vsakega premaganca, med njimi tudi cesarjevega sina. Takrat se je cesar spomnil na Krpana in ga dal poklicati. Ta se je odzval in prišel na Dunaj, kjer je s svojo močjo osramotil cesarjevo orožarno in konjušnico, saj se mu je vsako orožje, ki ga je prijel, zdrobilo v rokah. Za boj z Brdavsom je posekal najlepšo lipo na dvornem vrtu in se s tem zameril cesarici - a si nazadnje le priskrbel orožje in dal privesti z Vrha svojo kobilico, s katero sta šla nato v boj. Martin Krpan je Brdavsu z lahkoto odsekal glavo. Za nagrado je dobil dovoljenje za tovorjenje angleške soli in vrečko zlatnikov ter se zadovoljno odpravil domov.

corner top right